Zdrav donošen novorojenček ima oči, vidno pot in center za vid v možganih normalno razvite, vendar njegov vidni sistem še ni bil izpostavljen zunanjim vidnim dražljajem, zato se ga mora po rojstvu šele »naučiti« uporabljati. Večina novorojenčkov že prve dni po rojstvu večje predmete spremlja s pogledom, čez nekaj tednov pa se tudi že smiselno odzovejo, z nasmeškom, ko zagledajo mamin obraz. Mamica z novorojenčkom že zelo zgodaj po rojstvu, sprva predvsem med hranjenjem, vzpostavi vidni kontakt, novorojenček mamico natančno opazuje. Vsi opisani odzivi na vidne dražljaje se po rojstvu lahko razvijajo nekoliko počasneje ali postopno, vendar je mejnik šest tednov starosti tisti, pri katerem pričakujemo, da bo otrok imel dober vidni kontakt z mamico, se ji smiselno nasmehnil, ko jo bo zagledal, ne da bi ga ogovorila, in bo predmete spremljal s pogledom. V najzgodnejšem obdobju otrok zelo rad opazuje kontrastne črno-bele vzorce, šele nekoliko pozneje ga pritegnejo barve in obrazi.

V predšolskem obdobju vidna zaznava postopno doseže značilnosti vida odraslega človeka. Neodkrita refraktivna okvara ali očesna bolezen v dojenčkovem predšolskem in zgodnjem šolskem obdobju ima zato lahko nepopravljive posledice za razvoj vida. Govorimo o ambliogenem učinku, ki sega vse tja do 15. leta starosti. V tem obdobju je izrednega pomena, da odkrijemo potencialne ambliogene dejavnike in jih ustrezno zdravimo, na primer spodbujamo uporabo »lenega« očesa s prekrivanjem boljšega, dovolj zgodaj odkrijemo in operiramo prirojeno sivo mreno, otroku predpišemo ustrezna očala, potem ko mu izmerimo refrakcijo v cikloplegiji, in podobno.

Največ za razvoj otrokovega vida lahko naredimo v najzgodnejšem obdobju, a elektrofiziološke preiskave so pokazale, da nevronsko preoblikovanje in optimizacija vidne poti potekata še vse tja do 20. leta starosti.

V najzgodnejšem obdobju morajo biti starši pozorni, kako se novorojenček odzove na vidne dražljaje: ali do šestega tedna starosti spremlja predmete, ima dober očesni kontakt z mamico, prepozna mamin obraz in se ji smiselno nasmehne? V prvem letu življenja je pogosta težava tudi pretirano solzenje oči in zato vnetje očesne veznice. Vzrok je zožitev solzne poti, ki povezuje oko z noskom. Pri veliki večini otrok se povezava spontano vzpostavi, starši morajo le redno večkrat dnevno pravilno masirati solzni mešiček, kot jim pokaže otrokov pediater. Zelo pomemben kazalnik zdravih in pravilno razvitih očesnih optičnih medijev je tudi simetričen rdeč odsev v zenicah. Zato staršem predlagam, da posnamejo fotografijo svojega otroka z bliskavico in brez možnosti »popravek rdečih oči« na telefonu ali fotoaparatu.

Pozneje v predšolskem obdobju je pomembno, da so starši pozorni na novonastalo škiljenje pri otroku, pripiranje oči, zvračanje ali obračanje glavice, kadar hoče otrok kaj natančno videti. Vsi opisani znaki zahtevajo pregled pri oftalmologu.

Trditev, da oči ne potrebujejo počitka, ni čisto točna. Vsi namreč poznamo stanja, ko smo zvečer zelo utrujeni in težje izostrimo sliko ali se osredotočimo na vidni dražljaj ali pa kadar ves dan zremo v zaslon, ko nas oči začnejo opozarjati z občutkom peska v očeh. Drži pa, da drobnih mišic v zeničnem robu, ki odpirajo in zapirajo zenico in s tem uravnavajo količino svetlobe, ki vstopi v oko, ne moremo hoteno nadzorovati. Nadzorujejo jih živci, ki niso pod vplivom naše volje, zato se zenica na primer razširi, kadar se prestrašimo (od tod rek »strah ima velike oči«).

Obe mišici v zeničnem robu, dilatator in sfinkter, reagirata tudi na količino svetlobe v okolici. Kadar je svetlobe veliko, se zenica skrči (deluje sfinkter) in tako prepreči, da bi preveč potencialno škodljive svetlobe doseglo mrežnico. Kadar je svetlobe malo, pa se zenica razširi (deluje dilatator), tako lahko bolje vidimo v mraku. Iz tega zornega kota velja, da oko nikdar ne počiva.

Starajoče se oko si najlažje predstavljamo z zmanjševanjem elastičnosti tkiv. Navadno staranje opazimo, kadar nečesa, kar smo še pred kratkim videli, ne vidimo več prebrati. Vzrok je slabšanje akomodativnih sposobnosti očesa, kar pomeni, da se naš akomodativni aparat ni več sposoben tako hitro prilagajati določeni bralni razdalji kakor nekoč. Nekaj časa to lahko kompenziramo z dobro osvetlitvijo, vendar so naslednja stopnja praviloma bralna očala. Poleg akomodativnega aparata so podvržena staranju tudi druga tkiva in strukture.

Očesna površina postaja vse bolj suha, očesna leča skaljena, lahko se razvije starostna degeneracija rumene pege in podobno. Ker je pričakovana življenjska doba vse daljša, lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da bo teh težav starajoče se populacije vedno več.

Oči so pomemben del našega telesa in bomo zanje največ storili, če bomo tudi sicer zdravo živeli. Zdravo življenje pomeni dovolj gibanja in spanja, zdravo, redno in raznoliko prehrano, uravnavanje stresa ter izogibanje razvadam, kot sta kajenje in prekomerno uživanje alkohola. Posebej pa moramo oči zaščititi, kadar opravljamo dela, pri katerih pogosto pride do poškodbe oči (na primer košnja trave s kosilnico na nitko, varjenje in podobno). Oči zaščitimo pred soncem s sončnimi očali, ki ne prepuščajo škodljivih valovnih dolžin svetlobe. Ob dolgotrajnem delu z zasloni se moramo zavedati, da refleksno manj utripamo in s tem povečujemo suhost očesne površine, zato je v takih primerih smiselna uporaba vlažilnih kapljic.

Pri otrocih je zelo pomembno preventivno delovanje proti nastanku kratkovidnosti, ki postaja vse bolj pereča težava številnih šolarjev. Držati se je treba pravila 20-20-2: vsakih 20 minut bližinskega dela se otrok zazre v daljavo za 20 sekund, obenem pa naj se vsak dan dve uri giba zunaj, na naravni svetlobi.